Imeli smo se imenitno. Pika.
Pravite, da to ni dovolj? Prav, potem pa si oglejte še filmčke, ki so ob tem dogodku nastali.
Imeli smo se imenitno. Pika.
Pravite, da to ni dovolj? Prav, potem pa si oglejte še filmčke, ki so ob tem dogodku nastali.
Našli smo zanimivo spletno stran, kjer smo med številnimi drugimi zbranimi informacijami, slikami, filmčki, posnetki… izvedeli, da tudi kihamo v posameznih državah EU različno: Achoo! Atchoum! Hatschi! Etcì!
Za poskušino primeri tipičnih evropskih pravljic :
Na spletni strani slovenske sekcije IBBY so že objavili letošnjo poslanico ob mednarodnem dnevu knjig za otroke 2014:
Bralce pogosto zanima, kako pisatelji pišejo – od kod jim zamisli? Najpogosteje dobijo odgovor, da so zgodbe plod pisateljeve domišljije. Ah, seveda, si mislijo bralci. Toda: kje domuje domišljija, iz česa je in ali jo imamo vsi?
No, odgovarja pisatelj, domišljijo imam v glavi, seveda, in sestavljajo jo slike in besede in spomini in utrinki iz drugih zgodb in besede in delčki stvari in melodije in misli in obrazi in pošasti. In oblike in besede in gibi in besede in valovi in okraski in pokrajine in besede. In vonjave in občutki in barve. In ritmi in kratki tleski in žvižgi in okusi. In izbruhi moči in uganke in piš in besede. In tam notri se vse to vrtinči in poje in preliva. In lebdi in čepi in razmišlja. In se praska po glavi.
Domišljijo imamo vsi, seveda. Kako bi sicer sanjali? A vsaka je sestavljena drugače. V kuharjevi je najbrž več okusov, v slikarjevi več barv in oblik. No, pisateljevo sestavljajo pretežno besede.
In tudi v domišljiji tistih, ki zgodbe berejo in poslušajo, se gnetejo pretežno besede. Pisatelj v domišljiji svoje zamisli in zvoke in glasove in like in dogodke obdeluje, jih prede in oblikuje, da nastane zgodba, izražena izključno z besedami, zapisanimi z brezštevilnimi vijugami, ki se kot bataljoni vrstijo na papirju. Pred očmi bralca te vijuge oživijo. Ostanejo sicer na papirju in so še vedno videti kot zvijugani bataljoni, a se preselijo tudi v bralčevo domišljijo, kjer začnejo svoj ples, da bralec začne oblikovati in sestavljati besede v zgodbo, ki se zdaj prede v njegovi glavi, kot se je na začetku v pisateljevi.
Zato je bralec za zgodbo enako pomemben kot pisatelj. A zgodba ima le enega pisatelja, medtem ko ima lahko bralcev na stotine ali na tisoče ali mogoče celo na milijone – bodisi v izvornem jeziku bodisi v prevodih. Brez pisatelja zgodbe ne bi bilo, a brez številnih bralcev po vsem svetu zgodba ne bi zaživela.
Bralci posamezne zgodbe imajo vedno nekaj skupnega. Skupaj, čeprav vsak zase, poustvarjajo pisateljevo zgodbo v domišljiji: dejanje, ki je tako zasebno kot javno, tako posamezno kot skupno, tako intimno kot mednarodno. In mogoče smo ljudje v tem najmočnejši.
Slovenski knjižni sejem je največji vseslovenski komercialno-kulturni dogodek pri nas, ki ga vsako leto obišče približno 30.000 obiskovalcev, od tega tretjina mladih, od tega en avtobus učencev iz OŠ Litija :). Dogaja se v Ljubljani Na njem se v času trajanja – letos od 20. 11. do 24. 11. – zvrsti preko 100 dogodkov, predstavitev, okroglih miz, razstav, koncertov …
Kot je zapisano v naslovu, je kar nekaj sedežev že zasedenih. Vstopnice si lastijo člani knjižničarskega krožka in učenci, ki so že zaključili letošnjo Bralno značko. Ni pa še nič zamujenega, morda boš šel/šla z nami v Ljubljano tudi ti.
Dan, uro, imenske sezname in obvestila za starše pričakujte v kratkem 🙂
Na spletni strani šilc portala je bil v torek, 31. januarja 2012 objavljen članek Otrok ne postane bralec čez noč. Kratko, spodbudno, z naborom predlogov.