Neobvezna domača naloga čaka vas, ki ste zaposleni na šoli. Iz knjige, ki se vam v tem trenutku zdi zanimiva, ki vas je iz teh ali onih razlogov prepričala, ki vas je nasmejala, kaj novega naučila, izpišite odlomek s 40. strani.
Samuel je pismo odnesel na pošto v indijsko četrt in s seboj vzel nekaj kovancev za znamko. Gospod Naidoo, poštni uslužbenec, je pismo stehtal, nanj prilepil znamko in vrnil nekaj drobiža. Bilo je, kot bi pismo poslal Božičku. Nisi pričakoval, da bo res prispelo, kaj šele da boš dobil odgovor. (Krvavi tekač)
(Skupno 47 obiskov, današnjih obiskov 1)
These hypotheses suggest three possible ways in which L1 and L2 experiences shape L2 word-recognition competence. One possibility could be that L2 processing experience simply has a greater impact. If this is the case, procedural variations attributable to L2 experience eventually should disappear. Thus, there would be no long-term L1 influences on L2 processing procedures. (Insights into …)
Ribbens and Edwards (1997) suggest that it is important to ask how researchers can produce work with reference to theoretical perspectives and formal traditions and requirements of public, academic knowledge whilst still remaining faithful to the experiences and accounts of research participants. (Research Methods in Education)
Mirno in zbrano se mu v sanjah
razpleta življenja povest.
Luč nebesna se nadenj sklanja
in sam je ena od zvezd.
(Majnice)
»Vzemi,« je rekel starec, ko je iz sredine naprsnika vzel bel in črn kamen. »Imenujeta se Urim in Tumim. Črni pomeni »da«,¨beli pa »ne«. Kadar ne boš znal razbrati znamenja, ti lahko pomagata, samo jasno vprašanje si moraš zastaviti. Toda najprej se moraš odločiti sam. Da zaklad leži blizu piramid, si že vedel. Plačilo sem zahteval torej za spodbudo, da si se vendarle odločil.« (Alkimist)
Hodil sem lani vso zimo dan za dnem gledat kiparjevo delo v solinah. Begić, povabljen na delo v Sečoveljske soline, je zvest svoji temi, uprizoril med peščeno obalo in malimi valovi nizkega morja, na robu solinskega polja parabolo o naplavljenih in spet potopljenih predmetih, o ustvarjanju in izginevanju človeških sanj. Vse je bilo ena sama igra spreminjanja, odplavljanja, odhajanja. Voda obliva ostanke minulega, pozabljeno razpalo plovilo, amfore, školjke, liže, spira, jemlje, odnaša, spodnaša. In tako dan za dnem, neustavljivo, nepremagljivo. Je ljubljenje in izgubljanje, poveličevanje in uničevanje. Školjke lahko postanejo tudi lobanje, izprane, izvotljene, darovane izginotju. Na plitvinah časa ostajajo kot na peščinah zgodovine sledi davnih prednikov, iskalcev Eldorada, potopljeni čudeži, zalite ideje, odplavljeni upi. Begićeva mala Atlantida je potem na koncu izginila. nekega dne jo je, kakor v Kosovelovi pesmi, zalilo naraslo morje. (Čas duše, čas telesa : četrti del)
Ko je Sophia nastopala na tekmovalnem koncertu, sem opazovala njene spretne prste, kako so prhutali in valovili po klavirskih tipkah kot resnična metuljeva krila, in bila sem čisto prevzeta od ponosa, veselja in upanja. Komaj sem čakala na naslednji dan, da bova s Sophio delali še bolj in se skupaj učili še več skladb. (Bojna pesem mame tigrice)
Erica je upoštevala njene besede in se z rokami, prekrižanimi na hrbtu, začela počasi sprehajati po sobi, medtem ko je opazovala umetniška dela. Tako kot je nakazovalo že samo ime galerije, je šlo za slike v abstraktnem slogu. Kocke, kvadrati, krogi in nenavadni liki. Erica je nagnila glavo in priprla oči, da bi poskušala videti tisto, kar so lahko videli umetniški poznavalci, njej pa se je popolnoma izmuznilo. Ne, še vedno samo kocke in kvadrati, ki bi jih v njenih očeh lahko ustvaril petletnik. Preprosto se je morala sprijazniti, da to presega njeno zmožnost umetniškega dojemanja. (Ledena princesa)
Gideon se ne more spomniti, če so mu to povedali, vendar noče nikogar spraviti v težave. “Najbrž res. Hotel sem samo pogledati noter in se prepričati, da nisem sprožil lažnega alarma.” (Stonehenge in njegova zapuščina)
z lahkoto bi me lahko počakale v zasedi ali pa bi, še slabše, morda sklenile, da svoje sovražnosti prenesejo v moj dom – moj dom! – edini kraj, kjer sem se še počutila varno pred njimi. Nisem prenesla misli, da bi mami našla kakšno obscenost, ki bi jo stlačile skozi režo za pisma. Karkoli, karkoli drugega, samo tega ne. (Miši)
Nisem čakala, da bi si dala to dvakrat zavpiti. Na hodniku sem še slišala tuljenje te mesnate gore in spokorniško tišino žrtve. Potem so se vrata odprla in gospod Tenši se mi je pridružil. Skupaj sva odšla v kuhinjo, strta od žaljivk, ki sva jih morala požreti. (S strahospoštovanjem)
Anne zdaj trezno razmišlja. Svetuje nama, naj si zapiševa vsa vprašanja. ki jih želiva jutri zastaviti zdravniku. To se nama zdi dobra misel. Vsi štirje razmišljamo o tem, kaj vse bi radi vedeli. Jaz zapisujem. (Pride ženska k zdravniku …)
Nikoli ne bom pozabil grafa, ki ga je narisal na tablo, niti dramatičnega sporočila tega prikaza – v ozračju vsega planeta se je dogajalo nekaj povsem novega, in to je povzročil človek.
Pretreslo me je. Če smo sposobni tako hitro toliko spremeniti vsebnost tako pomembne sestavine ozračja, in to po vsem svetu, to pomeni, da je človeštvo vstopilo v novo dobo odnosov do Zemlje. (Neprijetna resnica)
Al Gore o tem, kako je Roger Revell že leta 1968 izrazil svojo zaskrbljenost glede prevelike količine CO2 v ozračju in oceanih. Žal, imel je prav.
Rowan se je obrnil in zagledal Laurel, da sedi na stopnicah in kuka skoz ograjo. Kite so ji visele dol kot ročaj za zvonec. Po navadi bi jo potegnil za kite – ne močno in samo, res samo, da ji nagaja – ampak po navadi ne bi morala ravno malo prej zaradi njega v bolnišnico.
(Čudak Rowan)